Roke zarijem v molk,
ki je neprijazen in hladen,
kot čakalnica v pozabljeni
železniški postaji.
Naježim se.
Na glas pogoltnem slino.
Zatipam drobno, trdo kepo,
ki mi skoraj spolzi med dlanmi.
Vdaja se pod enakomernimi gibi,
pod toploto prstnih blazinic.
Utripi se prebudijo,
postajajo enakomerni in močnejši,
predrejo zastarano kožo.

Nosnice napolni vonj žajblja,
teža, ki je obležala na vekah izginja.
Napijem se rumene svetlobe
in križni vbodi na ustih se sparajo.

Slečem se v besede
in ne umikam pogledov.

nada pecavar