Ko pišem pesem drhtim, tako kot takrat na tisti deževni dan, ko sem zaprl usta in razprl dežnik. Če bi v tistem nalivu usta pustil odprta, bi vame prikapljale vse besede, ki jih do takrat še nikoli nisem izrekel. Lasje bi v trenutku postali mokri. Mokre bi bile zagotovo tudi spodnje hlače pa lice ...

Da se le ne bi poznala reža plutja mimo tvojih vrat v brezčasno globel sredi razburkanega oceana.

Slutim, da boš prišel kot nepovabljen svat.

Vedril boš pod drevoredom.
Opazil boš, kako se bodo nekateri mladoporočencema klanjali do tal. Dež bo postopno ponehal, le blago bo še rosilo. Veter bo na platno sivine pripel meglice. Svetloba se bo spreoblekla v temo.
Zgolj jaz te bom opazil, in ti iz razdalje mahal.
Le malo ljudi mi bo zares verjelo, da si nas prišel obiskat.

Na tvojo dlan se bodo zasidrale bele golobice, ki ponoči gnezdijo v nedrih nevidnega sonca.

Kam naj grem?
V katero mesto naj zaidem?
Dan je vzdolž blatnih polj razsut.

Tavata po obljudenih vaseh dve rjavi očesi,
strmita v obraze mimoidočih.
Koga naj vprašam
zakaj se nikoli več ne bova srečala?

Jernej Jager