Vsi stari, zamolkli viharji potihnejo,
vzdrgetana sveža morja omrtvijo,
preperele, pozlačene stene se ugreznejo,
prehitra misel besno otrpne,
zamežikajo predolgo raztegnjene izsušene oči,
listje s tisočerih belih dreves pomrzne,
male pravljice prerastejo v molk,
vsakdanje zgodbe prenehajo ropotati.

Včerajšnji nagajivi duhovi žejni umirajo,
prodiranje jasnega jutra izhlapi,
premočrtnost luninega kazalca se skrivi,
med vdihom in izdihom te realnega registriram.

Zelena majica in ... ničesar več.
Samo sonce še vedno žge.

Lidija Brezavšček - kočijaž