Sive so stene in sivi stropovi,
okna prozorna, ki zrejo v svet,
roke so nežne na njih pa okovi,
korak je otožen in v solze zapet.
Prazne so glave, ki mimo gredo
in usta nasmehe ne prave držijo,
misli pa lastne si pesmi pojó,
telesa med njimi pa sence lovijo.
V mislih umiram, ljubiti ne znam,
srce se ubija in se duša duši,
a vendarle dobro sam sebe poznam,
da moje srce si le sreče želi.
Da, veliko depresije je lahko v mestih ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: VonMann
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!