Kam so odšli najini dnevi,
še vedno bi rad hodil s teboj.
Zagledal sem se v dve očesi igrivi
zaradi dveh modrih jezerc – sem tvoj.

Pogrešam sprehode ob reki,
pogrešam tvoje objeme, kot so bili nekoč.
Najino življenje je obstalo v preširoki obleki,
spomin na objeme v parku je vroč.

Težko je včasih slediti novim navadam
sploh, ko se kdo od naju pogleda v ogledalo;
 komplimentov pravih (včasih) več ne obvladam,
vem pa, da bi to tebi kdaj pomagalo.

Že dolgo sva skupaj kot eno
z otroki na vrtiljaku življenja
kot preja, ki ga vrti leseno vreteno
sva kot veja v najinem grmu zelenja.

Vem, da nisem izpolnil pričakovanja:
- nisem ti kupil zlate obleke
- ne peljal na peščene plaže v sinja morja,
vendar si to še vedno želim.

Sanje so zato, da jih loviš
skupaj sva ustvarila tri najlepše zaklade,
divjanje življenja sva umirila le še v rahel piš.
Preveč se skrivava za mestne lepe fasade.

Kot na začetku bi rad prišel tja pred pošto
te objel in strastno poljubil
ne da bi me zanimalo kaj bodo rekli ljudje,
ker to ni pomembno – ti si za mene vse.

Tomaž Jevšenak