Pesem se me je dotaknila (in ima super naslov) - morda nekaj drobnarij:

Na koncu vedno
dvigneš težko glavo
iz svojih utrujenih dlani.
Na koncu jo vedno
jo vendarle dvigneš
in počasi vstaneš.
Sam sebi
se zdiš majhen
in tvoja senca se ti zdi
večja od tvoje veličine.
Z zaprtimi očmi
vdihneš obzorje,
vdihneš zrak,
kolikor ga gre
v pljučna krila.
Odpustiš si.
Odpustiš vse,
kar so ti rekli,
da si storil narobe
in si temu verjel.

S pogledom objameš ptico,
ki enako mokra kakor ti
ždi poleg tebe -
verjela je vate,
tudi ko si taval izgubljen.
Zase in zanjo
na soncu sušiš svoje perje,
v nočni mori preznojeno
belo srajco svojih sanj.
Ne kriviš več usode -
le zrak je včasih tako gost,
da te je strah,
če se ti ne bodo
zlomile občutljive peruti,
ko s svojim letom
zarežeš vanj.

Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana