Otožno je.
Komaj v zemljo poženeš
nežne laske svojih srčnih korenin;
komaj se
sramežljivo in plaho
malce vkoreniniš v prst,
katere mehkobe in trdote
se nisi še čisto privadil-
ko se znova dvignejo
vetrovi in viharji
in te izrujavo iz tal,
za katere si že
kot tolikokrat poprej upal,
da na njih najdeš svoj dom.
Nemo strmiš v stene,
ki so ti bile kot prsni koš,
v katerem si dihal.
Strop prebeliš z beležem,
da njegova belina
prekrije vse tvoje misli,
ki si jih s pogledom
zapičil vanj.
Z omar pospraviš obleke in pribor,
vse scenarije,
ki niso doživeli uprizoritve.
Zloščiš tla,
da pobrišeš vse svoje stopinje,
kot bi sploh ne obstajale.
Ko se izseliš,
s seboj izseliš svoj vonj:
vonj svojega strahu in svoje ljubezni,
svoje nemoči in svojega navdiha,
svoje radosti in svoje bolečine...
Posloviš se.
Vrneš ključ.
In se še enkrat posloviš.
Posloviš od sebe
kdor in kar si bil,
ko si se s svojimi viticami
v nekem času in prostoru
oprijemal samega sebe.
Dovoliš da boli.
Da tečejo solze.
Edina uteha ti je vera,
da si Cigan Ljubezni,
ki prisluškuje svojemu odmevu;
da slediš nečemu,
česar ne znaš razumeti;
da ti prsti Življenja
obračajo strani
Knjige Razodetja,
v katero pišeš
svojo Edinstveno Povest.

Hovk