Zadal sem si nemogočo nalogo
rad bi pospravil sobo.
Saj ne da v njej živim,
v bistvu v njej samo spim.

In odlagam stvari
z namenom,
da jih nekoč pospravim.
Z mano si delijo sobo
plišaste igrače in lego kocke
igrače mojih otrok.

Nekoč so bili hudo pridni,
da so jih v dar dobili.
Na koncu pa so pri meni pristali
v kotu,
ob postelji (ali na njej),
so plišasti medvedki ob meni
zaspali.

Nemogoče je zato,
ker ko enkrat začneš
na dnu,
(tam kjer se bi lahko že delal kompost)
najdeš spomine.

Samo kakšen star zvezek
izpred 20 ali 30 let,
ko so otroci še v šolo hodili
in z okornimi črkami
za tebe najlepšo sliko
v svoj zvezek naredili.

Njim sedaj še ne pomeni veliko
tebi pa od prvega dne vse.
Pri tebi so z njim
vse naredili z odliko.

Rad bi pospravil sobo
a bo kot kaže to spet nemogoča naloga
trajalo bo dlje
mogoče si vzamem dopust.

Tomaž Jevšenak