Vi mogoče ne, jaz
pa vem,
kako je.

Moj prijatelj Darko,
poklon prosim,
on, mnoga
igrala.
Otroštvo.
Cvek, še pride tja.
Frača je bila špon,
trava vsako vesno,
zelena ko en šuss.

Zima, dobesedno,
rebra čez radiator
prijateljstva.
Vstopila si v vežo,
levo desno imena
vseh prebivalcev.
Pošta je bila peš.
Pilot, mi otroci.
Kako daleč so že
klici naših staršev.

Njihovi sošolci,
tete, ki niso te
te, ampak so
sede.
Tvoj oče ni njihov, npr.;
njega so umorile
zadnje sekunde.
Ni se dalo izogniti
polbratom,
polsestram.

Darko je imel brata.
Nadstropje naju je
spoprijateljilo.
Ni čudež, da je bil
sošolec.
Pišem o njima, ker
Benjamin je živel
pa čisto blizu.
Vsi smo živeli
na vrhu stolpnice,
na vrhu naselja,
s pogledom na
triglav,
šmarno goro,
grad takoj
v drugem
planu
globine severozahoda.

pionirski objekti
so brez hibe
soseske

gugalnice niso preparele
zamenjali so jih
ljudje brez razloga

Razumite, otroci smo
bili, trudili se ne
postajati Vi,
ki "berete"
poezije.

Tako smo se žgečkali,
rabutali, bili še
tepeni, doma
vsaj siti.

In tako je  neko poletje

Darko, z rokama

v mavcu.

Od ključnice do popka
od konca šole nekje
do septembra.

Takrat smo imeli 
pri pouku polletja.

afrokinetika