
Dlani prepletene
nežni koraki, kot da sta lebdela
Oči v ljubezni utopljene
Tako se je pravljica začela
Utrgala je cvet
v gumbnico, ga dragemu dala
V opoju se je utapljal njun svet
in upanju
da se pravljica ne bi končala
A čas milosti ne pozna
starec se zdaj na češnjo naslanja
utrga cvet in pusti solzi prosto pot
Usoda ni pravljica
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: DragoM
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!