Je danes dan, zaupaš spet da vase
in se odžejaš tam pri travi kisli,
da pluješ po poljani dobrih misli -
za upanje, za vse, na boljše čase.

Pobiraš v dlan kričanje lastovice,
poskoke vode, ki šumijo s kamni,
spomine, ki so vedno bolj brezsramni -
donijo kot skoviki kukavice.

Puhti le vonj po pokošeni travi,
nebo se ti smeji z obrisom bika,
visoko v skali gnezdo - skrita slika,
da orla, čakaš, dvigneta spet glavi.

In čas samo vijuga mimo tebe
in ti vijugaš v tiho sobo, v sebe.

nada pecavar