Vsi mostovi so kot včeraj
ne vrnejo se s prošnjo
njihov naslov je zaklenjen
a se prikazuje z okusom dežja
ujetega v sonce razgretih teles
kot zdrs naramnic preko ramen
kriki radosti potešitve lakote
še dolgo odzvanjajo po žilah
najin skriti naslov bučeče harmonije
kjer so oči izpod vek
obarvane z rdečim žarenjem
kot odprta zadrga strasti
a nekje pred nama med tihimi valovi
se prikazuje nov most
z ograjo poljubov in objemov
kamor odideva z roko v dlani
v najin naslednji spomin
kot z nagajivim dotikom beline nedrja.
Suzana Kavka