Jo vidiš, zeleno, kot trk dveh nevest v vsej poročni opravi?
Je ena v rumeno in druga še v modro odeta, ko dan se pripravi,
da dihat začne. In poziva ju k spravi.

Jo vidiš, zeleno?

_Obe?

Daj primi, poprimi ta stara očala, ki nosim jih jaz, da jo gledam
zdaj v listu, zdaj v plimi, ko koplje grob zimi. Obljubo je dala, besedam. Da naj se živi in bohoti. Gori naj, a ne izgoreva. Besedo živeti, obljubo. Daj, meni na ljubo.

Jo vidiš zeleno?

Prav tam zeleni se in raste, drhti in prebiva v vsem življu in flori,
v tolmunu in nadi. In vsak jo razume, ko je še zelen. A ti ne spoznaš je. Ne še. Namreč, vidiš le črno in sivo in belo, ki ni zelenelo. Ne vidiš kot jaz, ker pač nisi pokukal tja v moja očala in ne skozi okno, ki gleda prek mojih dometov. In onkraj prepletov iz rok nje pletilk travnih bilk. Kjer podplatom gre dobro.

Pa si res zelen?
Živiš? Ali zgolj preživiš?

Zelena modruje, da živo bo živo, pa tudi takrat, ko se las že postara in kri se umirja. V rumeno odeta in temno in svetlo, z odtenki pometa. Zdaj v travi, zdaj v perju, ki nosi ga pav in ne spi, ne miruje. Živi! Vse dokler ne odvrže zelene. Nje modrorumene. Takrat umiri se in čaka peresja. Da zraste, na novo poganjat kolesja. In delat, kar dela pač pav.

Pa ti? Si jo videl?
Odgriznil nje sad?

Gladil lusko želvi, strpljivo in mirno? In slišal, ko jabolko v veji zaniha. Ob gnezdu, ki vrabčje zelence uči petja, ne dretja, ne burnih odzivov. Kako žvrgoli z njimi zrak, ko jasni. Glej jo, smreko, tam preko!

Daj živi, poženi poganjek, vsaj kal, venčne liste. V globine temine, v dno morja obzorja, ki čuva smaragde, turkize in žad. Tam v tihi, pretihi globini boš našel zaklad; tam se skriva, ko čaka. Povsem nepremično. Da ozeleni, da boš ti jutri ti.

Si videl jo v sončnici zlati bogati?

V spominčici skromni, ki skriva se v trati?

Nadeni očala.
Izgubit nimaš kaj.

Slepote za raj ne oklepaj se več, niti zdaj. Ne izgubi vabila. Neveste, v rumeni in modri, ovenčane s kodri, ki sive ne vidi. Ki sive ne mara, katere oko in pogled rožna očala odvrže. In to prav z namenom, da širi obzorja, medtem kot te čaka. Ko čaka, zelena, na to, v kar boš zrastel, v kar rasteš, ko siva zbledi. Ko v njej bit ti vzkali.

Maša GL