Ogromna rdeča luna
se zasidra na obzorje.

Zaslišim šuštenje,
ki se bliža.
Travnik preletuje črni vran
v vedno manjših krogih.
Spusti se.
Kot da išče spomine in prošnje
poteptane v travi,
ki jih shranjuje pod krili.

Sede mi na roko.
Njegovo perje je bleščeče
in dlani drsijo po mehkobi.
Najina utripa se uskladita.
Odleti.

Sezujem se.
V podplate žgejo neizhojene poti.
Molk postaja neznosen.
Vile ga sparajo
z glasovi mater, ljubic, žena.
Prinesejo tolažbo.
Iz zemlje se dvigajo
bele prikazni.

Do odpuščanja je še daleč.

nada pecavar