Poslednji krik
Duša moja se pogreza,
v prsih divja
strašna jeza.
Sem le še snov,
velik kup grenčine,
nič,
stena sem lupine.
Nosi me,
kot ladjo brez krmarja,
blodim iz dneva v dan,
sem ,
kot plen viharja.
A v mislih
so besede pretehtane,
kot poslednji krik,
ujete
črno-bele vrane.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ela dolšak
- 29. 08. 2009 ob 09:02
- Prebrano 829 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 470
- Število ocen: 12
