V tišini groba Ona je rojena,
ki dihe veže ji breznina duše,
ki včeraj nanjo so nasuli ruše.
Zdaj v mrtvo, blazno živost pogubljena.

Ne ve, če kdaj resnično bo počíla,
prenehala iskati tuje sence ...
Ko so na grob polagali ji vence,
je Živo - mrtva, Mrzla se čudila.

Drhti, ker je nekomu obljubila
da večno spremljala bo mater temo,
dokler jo luna k njemu bo vabila.
Ko pa enkrat pregrizne strupnost nemo,
ki se ji je v drobovju zaredila,
Vladar ji odredi drugačno shemo.
+
Postavi svoj smehljaj pred grobnic vrata,
zapre za sabo težko leso časa,
prozorna, tenka, mrzla in brez glasa,
ostane do odsončja - Nosferata.

Lidija Brezavšček - kočijaž