Oče je sezuval smrdljive čevlje.

"Ata, dolgčas mi je, kva nej delam?"

Obrisal je pot, ki mu je polzel po obrazu,

nato pa me je pogledal: 

"Fante, pojdi na gugalnico, ali pa

na kolo!"

Vzkliknil sem: "Toooo, na kolo pojdem!"

Ata: "Samo ne predeleč!"

Vozil sem se,

ampak malo predeleč.

Ko sem se vrnil, je bil ata hud:

"Kje si se potepal, fante?"

Bil je mrk in togote, zato sem

mu priznal: "V gozd sem se mal odpeljal!"

Ata si je sezul smrdljive čevlje

in obrisal potno čelo:

"Fante, v gozd pa se ne smeš vozit!

Tam je hudobni gozdar, ki je od hudiča, veš!"

Potrepljal me je in vrgel svoje čevlje za vogal.

Naslednji dan sem bil čisto sam,

oče pa je zavezoval svoje smrdljive čevlje

že pred zoro.

Bilo mi je dolgčas,

gugalnica je bila preveč "lesena",

kolo pa me je čakalo za vogalom.

Preden sem se vrnil domov,

je ata že kričal:

"Kje si bil spet, fante?"

Smrdljiv čevelj je letel po zraku

kot ptič vse do moje glave.

Lesene gugalnice nisem videl,

ata pa je rohnel:

"V gozd nikol več! Razumeš, fante?"

V gozdu je bil res hudoben gozdar,

ves poten in smrdljivih čevljev,

ampak nikol ga nisem srečal.

Prisežem!

Spet sem bil sam doma.

Vroče mi je bilo.

Gugalnica se je podrla,

lipa pa je šla v franže.

Bilo mi je dolgčas,

a kolesa ni bilo za hišo in

bil sem jezen kot bik.

Ata je bil zdoma že cel teden,

zato sem jo peš mahnil v gozd.

Bil je meglen večer in naenkrat je

zašumelo. Lomile so se veje in

zagledal sem ga. 

Hudobnega gozdarja, hujšega od hudiča.

Spomnil sem se atovih besed:

"Ne v gozd, fante! Ne smeš! Razumeš!"

Bila je meglena noč in ničesar nisem videl.

Na glavi sem imel ogromno bunk,

obe nogi pa polomljeni.

Kričal sem: "Ata, pomagaj mi!"

Bil sem izgubljen, dokler se ni zdanilo.

Ata je bil ob meni: "Kako si, fant moj?"

Povedal sem mu:

"Videl sem gozdarja, veš!

Hudoben in grd je.....bil in

napadel me je!"

Ata si je obul športne copate in

skupaj sva se odpeljala na njegovem 

motorju.

Med vožnjo sem mu obljubil:

"Ata, ne bom več hodil sam v gozd!"

Ustavila sva se ob neki zelenici,

kjer je bilo igrišče, polno gugalnic.

Do večera sva se gugala, smejala in

hihitala, doma pa sem ga vprašal:

"Ata, kaj pa si po poklicu?"

Mrko me je pogledal in zagodrnjal:

"GOZDAR SEM!"

Na Svoji Poti