Spominjam se jablan. Zelenih.
In belih cvetov. Z rdečim nadihom.
In vetra, ki je plesal z vejevjem.

In oblakov v razkošni belini, ki so kot nomadi potovali po večnih poteh.

In Lorce, ki sem ga, še vsa zelena, odkrila. In Tebe, ki si prihajal z zelenim soncem in se presajal z zelenimi žarki skozi zelene oči v moje zeleno srce.

Dnevi so se lovili s tedni, daleč pred nama. Midva pa sva upočasnila korake in jih  pustila za seboj, ovite v meglico sladkorne pene. Vanjo sva se ovila še sama, da sva se lahko ponovno našla. Po vonju.

Vse je v predalčkih spomina;
Vsi najini zeleni poljubi, razposajen najstniški smeh, zeleni dotiki in Ti,
ki si dišal po jabolčni piti.

Sedaj, ko zopet cvetijo, odpiram predalčke in ostajam brez sape.
 

pošumevanje
spominov iz mladih dni

v krošnji jablane

triglav