Vstanem zjutraj – dolga noč
preveč je misli v glavi, v nogi krč.
Skuham kavo, bolečina pa kar noče proč,
vedno je tako ob polni luni.

Kot, da bi ponoči bil jaz volkodlak
vsepovsod na meni mah in vejice rastlinja
bojim se, da sem jaz kar nek nočni vrag.
V glavi bolečina na to vneto me spominja.

Veste pride čas, ko si pač star
in s težavo vstaneš zjutraj – a pač moraš,
ko privlečeš se do ogledala in pogledaš
veš, da taka je ta stvar.

Zdaj razmišljam kaj naj delam
sonce lune še ne menja
jaz pa vneto skozi okno gledam,
kdaj minula noč v nov se dan zamenja.

Kava mi bo pomagala,
da iz glave bo odšel spomin,
in ta luna polna za mano bo ostala,
če ne pa grem v kuhinjo, da najdem aspirin.

Tomaž Jevšenak