Ametist

vprašaj ptice
če ne veš
vprašaj morje
če je malo tvoja
in ukradi čas
je čas
ni časa
je ljubezen
in se skriva
ko pogoltne jo vsakdanji utrip
mestni vrvež
in monotonija
vprašaj poletje
kje prebiva
kje je skrivnost
kam se tvoja norost izliva
vprašaj hribe
kako bi jo našel
kako bi jo nežno odprl
in kakšna je
mogoče veš
mogoče ne
a čutiš le
čutiš
da čuti


in prihajaš vsako noč
po nežnost
po sladek napoj
po smrten naboj
da razbija razum
ko ugledaš ametist
razgaljen
zaupljiv
skrivnosten
potopiš se v božanski ocean
s poljubom
ki se ne dotakne ustnic
z dotikom
ki ne doseže tvoje kože
z utripom
ki prelomi se na dvoje


in njena topla usta
priplazijo se na tvoja stegna
mehka
zapeljiva
ko iz njih plane ogenj
začara
ali je noro
ali je grešno
morda iščeš le golo telo v temi
morda odtrgal bi pomladni cvet in jo ranil
morda bi se zbudil ob njej in jo branil
potopil jo v sanje
ogrnil jo v nežno spanje
kdo ve


sheeba

Komentiranje je zaprto!

sheeba
Napisal/a: sheeba

Pesmi

  • 28. 08. 2009 ob 21:00
  • Prebrano 950 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 205
  • Število ocen: 6

Zastavica