
Njenih krvavih, strašljivih oči.
Zavrtajo vate, brez milosti,
daljšajo noči in prinašajo more.
Raztresejo te in zjutraj se ne najdeš,
z enim očesom
gledaš v prazno steno.
,
Kiti se s svetlobo, ki jo
ukrade Zemlji in Soncu.
Posiljuje te z njo.
Ko zapreš oči,
je še vedno v pasliki.
Voskast poprh ti stiska na obraz
in vanj izrisuje neizsanjano.
Tvoji zvezdi izpije nasmeh,
da zatavaš v slepo črevo.
Sram te je bednih misli
in pajčevine v besedah.
Ne moreš premakniti misli.
Postajaš prsten.
V resnici je grda.
Zelo.
In pusta. In temna.
Strašljiva.
zakaj bi karkoli imel rad. v čem je sonce ali mars ali karkoli boljše od lune. ali zemlja. z vsemi njenimi plenilci in smrtjo na koncu tolike bede. zakaj. kaj sploh je toliko opevana ljubezen. pojma nimam.
lp, m
Ma gotovo je tudi tebi nekaj, nekdo bolj všeč kot drugi - pa to ne pomeni, da je to boljše, več vredno - to je samo tvoj odnos do tega. Ker smo živa bitja, to stalno doživljamo, saj jaz.
Ljubezen - pa naj ostane kot je, nedoumljiva - meni je čisto v redu, da vsak razmišlja o njej na svoj način, čeprav se v nekaterih opisih čisto nič ne najdem.
Pozdrave obema in lep dan, Nada
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!