Nekdo mi pravi

da se  naj ustavim

da naj pogledam modro nebo

da ni vse zgubljeno in prazno

in bo sonce znova grelo toplo

Vem

da želi mi osrečiti dušo

pa ne zaveda se

preveč je ran

ki so me bičale od jutra do mraka

me hranile s strupom od tebe zadan

Nisi pustil

da se z vodo odžejam

še skorjice kruha bilo ni za me

obleke si trgal z jezo od mene

z željo

da vse se zažge

Stala sem bosa in lačna pred tabo

prosila te za en majhen grižljaj

pa si odtegnil hrano od mene

zakaj bi sočutje poznal

le zakaj

Izbrisal si me iz svoj'ga spomina

sem tujec za tebe

ki ga ne poznaš

včasih pa si stiskal se k meni

božal

poljubljal mi nežno obraz

Nikjer me več ni

pogledi so prazni

včasih še kakšna rana boli

takrat si želim

da srečen bi bil

da bi se zate spomin še iskril

Milena