Pred dnevi sem se namenila pisati. Beseda me nikakor ni našla. Začela sem listati časopis. O nasilnem času, v času norosti, sto let brez svobode, so se pred mojimi očmi odvrteli naslovi.* Kakor da bi človek vedno znova vstopal in izstopal iz bivanjskih stanj nekega časa. Morda pa so vzorci, ki jih ustvarjamo, samo nove podobe časa in prostora. Ter nas samih.

Tako kot midve. Če midve sploh sva. In če sva, kako sva to postali? Jaz in ti, midve. Obe v meni, jaz v tebi. Je bilo seme dvojnosti tam že od vsega začetka, ali je nekaj, kar je med nama pristalo kot vrtinčasta pahljača regratove lučke? Dandelion.** Očarljiva, čeprav tuja beseda, se ti ne zdi? Krhke drobne zvezdice. Bežni trenutki. Že sapica jih lahko odpihne. Poskušam jih ujeti v objektiv. Vendar jih je skoraj tako težko ujeti kot naju. Kot tebe. Kot mene. To slednje je verjetno najtežje. Malce je podobno pisanju. Kot da moraš brati, da bi lahko pisal. Kot potrebuješ sebe, da se lahko najdeš. Zdi se tako preprosto. Mogoče se z nama poigravajo zrcalni nevroni. Ti si moj odsev. Jaz postanem v srečanju s teboj.

Jaz. Naučila sem se govoriti v prvi osebi. Ampak včasih je bolje, da se skrijem pod tvoj plašč. Manj boleče je reči: hudo je, če so do tebe nasilni. Ali vzklikniti z zaimensko rabo človeka: človeku je za znoret! Toda, kako izstopiti iz bivanjskega časa, ki mu primankuje človečnosti in vstopiti v človeka? Ja, človeka. V čas pod plaščem pod plaščem svobode? Smem vstopiti? Saj. ' Skrivna želja poezije je ustaviti čas.' ***

vrtinčasti čas

regratova lučka, puh!

happiness, l'amour

 * Sobotna priloga, Delo, 14. januar 2023  

** Regrat  

*** 'The secret wish of peotry is to stop time.' Charles Simic (moj prevod).

nemesis