Stekla bi med trave, 

kar tako brez glave.

Legla bi vanjo in se kotalila.

Skozi cvetove bi brodila,

v mislih z njimi govorila.

V vonjem bi se odela, 

barve bi v dlani zajela.

Potem bi jokala, 

mogoče kričala. 

Lahko bi celo klela, 

če bi to želela.

Samo, da bi se znebila turobe.

Te zoprne gnilobe,

ki v notranjosti kot plesen raste.

Je lepljiva, smrdljiva, 

nagnusa, neuničljiva.

Rada bi stekla med trave,

kar tako brez glave.

Ja, brez glave,

ker v njej je sivina,

megla in črnina.

Sonce drago

prodri globoko vame, 

naredi to zame.

Naj zgori vsa žalost, bolečina, 

naj izgine iz spomina,

vse kar me podira, 

kar me ovira. 

Kar je že zdavnaj propadlo, 

v črepinje razpadlo,

režejo globoko v dušo.

A nihče ne vidi rane, 

saj je samo zame.

Nočem je deliti,

hočem se je le znebiti.

Rada bi stekla med trave,

kar tako brez glave.

Rada bi vzcvetela, 

vzletela, 

svobode dih zajela.

Sebe in ves svet objela.

Rada bi stekla med trave,

kar tako brez glave.

Rada bi ... a je volja (z)gnila.

Pridi, reši me sonce pomladi,

da bom stekla med trave, 

kar tako brez glave.

olgasem