Toplo mi je od sreče

toplo mi je pri duši

 nekje v zavesti čutim

da neki svet se ruši

Po polju hodim širnem

pojejo mi ptice

nekje pa sivo je nebo

in umirajo cvetice

Se razlega pesem

med gore in čeri

nekomu pa solza slana

po licu bledem zdaj drsi

Zakaj sem srečna jaz

zakaj ne morem ga objeti

pokloniti mu del topline

da tudi njemu dan zasveti

Zakaj modro ni nebo

za duše vse trpeče

zakaj zgubili so poti

ki vodijo do sreče

Mar je sreča božji dar

a meni je bila dodeljena

ker sem prehodila vso pot

ki bila je s trnjem posajena

Milena