Kako rad bi te imenoval angel, a se bojim, da me boš zapustila

in poletela iz razkošja mojih sanj in spanca

in, da boš pretrgala vezi med nama, ker nebo ne mehča zemlje.

Ni mi všeč, ko si krtačiš perje, bojim se, da boš zapustila spalnico

in si poiskala raj za veselje, in jaz bom žaloval v tvoji odsotnosti.

O moj bog, vsa lepota rajskih vrtov je na mojih prsih, ustvaril si jo za moje roke.

O roža, ki si mi na licu noč osvetlila in v gotovosti osvobodila, o, ko bi vedela, kako dragocena si, koliko zlata, rubinov in svile si.

Oh, ko bi vedela, da so tvoja minula leta, bila od mene vzeta!

Oh, ko bi se zbudila ob mojem glasu, ki te kot ptico kliče

in, da bi slišala kako potok v mojem srcu, s svojim grmenjem ponavlja tvoje ime in poje na svojih bregovih melodijo, ki je ovekovečila tvojo

ljubezen.

Tvoj sijaj, tvoje življenje in dišeči večerni vetrič veje v mojem budoarju.

Kako zelo te obožujem in prevzame me grenkoba čudovite strasti, ki zastruplja moj um

in me vrže z vrha oblakov v gore naklonjenosti.

Ustvarjena si iz soka datljevih orehov, jaz pa iz ostankov sladkobe suhosti, z okusom, ki ne gre iz ust in me pusti živeti v svojih skrbeh.

Razen moje ponižnosti si mi vzela vse, moje prste, moje prsi in moja usta ter jih obdržala ob svojih prsih, svojih rokah in celo podplatih

svojih nog.

Nisem tisti, ki te je nekoč poznal in za vedno pozabil, še vedno brez tebe ne častim boga, ki ne ve kakšna je moja strast do tebe.

DragoM