Luna je prišla v Ljubljano.
Prvič sama v glavno mesto.
Z njo pa skrivoma pohaja,
črna noč, kot spremljevalka.


Pot se vije ob lokalih.
Pa namenita ob vodi,
se do slavne Makalonce.
Tam si Luna jopo sleče
in razgali mlade dojke.
Fant, ki dekle opazuje
in le gledati jo hoče,
zdaj ji ves nesrečen kliče:
Beži Luna, beži, beži!
Glej po Čopovi gre tolpa.
Tvoje bi srce vkovala
rada v pirsinge, tatuje
in zapičila bi igle
ti globoko v rdeče žile.


Pusti me, ti fant negodni,
če to res so huligani,
ki bi mi srce zruvali,
se za šalo poigrala
bodem z glavnim med rivali.
Ti pa z vinom sam za mizo,
obsedel boš vse do zore.
In razgalja že ramena,
vitki pas in nežne roke,
ki jih položi na boke.
Razpusti si črno kito,
da se vsuje slap po hrbtu,

Temni madeži po koži,
po deviški tej beloti.


Pojdi, prosim, Luna, Luna.
Pojdi stran, tja v vas, na polje.
Mak je tam in plavo sonce.
Tam škrjanec glasno poje,
Tam je sonce žarek skrilo,
da bi zjutraj posvetlilo
vsako ped pod tvojo nogo.
Pojdi v polje, draga moja.


A ne sliši ga več Luna.
Že prihajajo od pošte,
na skirojih, glasni, hrupni.
Glave skrite so v kapucah,
da ne vidi se obrazov.
Le oči se jim iskrijo,
v njih jim smrt poteze riše.
In pred njimi zvon odzvanja,
se razliva pod oboki.
 

Bronast zvon iz stolne cerkve.
Aj, kako predirno bije.
Aj, kako je pozna ura,
grad na hribu pa sameva.

triglav