Nagajivka
Sva šla.
Pesem in jaz.
V jutro neznatnega dneva.
Z roko v roki,
z besedo v besedi,
z rimo v kitki
dišečih las.
Ni še polje zorelo,
tu in tam še vse belo,
meglice, šum sapic
in ona in jaz.
V smrečju brsteče
vonj jutra trepeče.
Se k meni privije,
v tolmunu popije
požirek medice
iz zgodnje cvetlice,
potem me poboža,
na uho šepeta mi,
mi sede v naročje,
s poljubi me drami,
postane razgreta,
vsa drzna, igriva,
pod tanko tkanino,
ki skoraj izziva ...
Vzemi me, šepne,
z rokó me objema,
čeblja na uho mi,
lepo je obema.
Beli nožici zabrodita v travo,
ko roko iztegne tja nekam v daljavo.
Krilce privzdigne, potok preskoči,
in mi pomigne naj ji sledim.
Sem mar le sanjal?
Sem si umišljal,
da z njo zdaj v resnici živim?
Odlično (*_*)
... tole tihožitje!
Lp, Marija
O, maestro, kakšen prijeten sprehod!
Nisi sanjal, nisi, živiš z njo. Znano mi je njeno ime - Pesem!
LpM
Maki, hvala. Verjetno imaš prav.
Pozdrav!
B.
Marija, hvala za dotik in lep pozdrav!
B.
Zelo poskočna in igriva ta pesmica, ki te je ujela v pomladni raj ... čestitke,
lp, Ana
Ana, lepa hvala in lep pozdrav!
B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
- 19. 04. 2023 ob 08:42
- Prebrano 305 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 151.57
- Število ocen: 8