Brez veka se je povečala mlada mrva.

Z brajd so bingljali še nepotrgani grozdi.

Bršljan se je posvital po zidanici.

Teža vej v sadovjaku se je šibila vse do tal.

Le besede

si zapustil,
ali pa jih enostavno
nikoli nisi imel namena izgovoriti.

Želel si kljubovati brzicam vetra.

Sprva si se jim krčevito upiral,

kasneje pa te je njegov sunek 

položil v zemljino zibel.

Tvoja tišina po svoje govori povsem jasne in polne povedi.

Poslušam kako se istočasno

premikaš in odmikaš,
in kako se seliš v nove prostore
s tolažbo solznih oči.

Tvoji novi čevlji so napolnjeni s peskom in okrasnim kamenjem.

 Jaz

v praznini doma,
ne občutim peloda v zraku,
zgolj hlad se motovili okoli okorelih gležnjev.

Vsak večer

se po prstih klatim
skozi park,
a prekratke so sanje,
da bi te ujel.
Le štejem lahko nočne pobege,
ki zahajo k tebi.

Padaš na Zemljo kot odpadla ptičja peresa.
Včasih kakšno poberem
dam jo k ušesu
a slišim le šum
kot iz školjke pobrane na obali.
Tam prav tako najdem polomljena ogledala,

ki odsevajo v bele tunike in škrlatne plašče povite vestalke.

V drobcih stekla
se svetlikajo tudi filantropije,
kot ogromna prostornina s priročno kuhinjo za kuhanje turške kave.

Ali slišiš glasbo, ki odzvanja z bližnih lokalov,

ki si jih zapustil - še preden si uspel prijeti za kljuke in notranje robove vrat?

Ko si lani oktobra zapuščal hotel,

si zavestno iz kopalnice smuknil tisto majhno flaško šampona,

in jo nerodno potisnil v predel kovčka,
kjer se je nahajalo spodnje perilo.
Čeravno je slabo dišal,
si s seboj odnesel spomin.
Skozi vonj
se je naslikalo mesto,
so se oglasili ljudje,
se je vrnila soba,
strast se je spovedala,

dan je že medlel
in čas je tako

enakomerno,
postopno,

pravočasno
stekel na prostost.

Jernej Jager