Tišina!
Brenčijo mrtve žice daljnovoda
in mobitel zvoni in avtoključi
in radio hrešči, kompjuter muči
me s piski kakor ekonom posoda.
Obdajajo me razni čudni zvoki;
nikjer na svetu tem ni več tišine.
Res ne poznam Pacifika globine,
a najbrž je prežeta tudi voda
z glasovi, ki nihče jih ne izključi;
ko da bi svet z astmatičnimi pljuči
vpil na pomoč, iz temnega podhoda.
Tišina se zapredla je v spomine;
od tam na plano redko se prerine;
prihaja kot umirajočih stoki.
Tomaž Mahkovic
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
Pesmi
- 27. 08. 2009 ob 22:55
- Prebrano 1075 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1053
- Število ocen: 25