Obrneš se
in vrtiš jesen.
Med zobmi okušam
postano pozno poletje.
Ne drezaj,
v grmih ga ni.
Naenkrat vstaneš
previdno zatrt.
Nekdo se sesuva.
Luna.
Nesmiselno kipi
ves čas pretežka.
Veš, vsa modrost je zdrsnila
na dno parcele s hišo.
A obrzdala bom besede,
jih prisilila v vdajo.
Trud odteka
v kanale sreče.
Spanje odišavljeno –
pravičniki
v postni juhi namočeni.
Kodri,
želatina
zbita v kroge.
Zastavljen si
in nisi še dosegel
viška hrepenenja.