Klešem, klešem vam klišeje,
vpletam v verze nebuloze,
iščem nekaj, česar ni.
Poln idej in vendar suša ...
Zvodenele so besede,
stavki polni čiste bede,
glas, ki več ga ne posluša
niti tisti, ki naključno
se ustavi tam ob poti
in ga moj spackani lik
vsaj pač toliko zamoti,
da sem vreden mu ogleda.
Kdo je ta, se v mislih vpraša,
nek kantavtor samozvani?
Mar kak pesnik, bolj pisun?
Mar ga nisem že v Ljubljani
videl tam pri spomeniku,
ko brezciljno je posedal,
tu in tam se je ozrl
in v ljudi odsotno gledal?
Pa skomigne, se obrne
in tako je opravil z mano.
Jaz pa pišem dalje dramo
na nevidnem si papirju.
Klešem, klešem vam klišeje
nekaj, kar postati noče
niti enostavna rima.
Tudi v meni, prav preprosto,
vsidrana je zima.
Ta april … in ta pomlad …
ptice v snegu,
plah ščebet,
skozi okenska senčila
uokvirjen vrh Snežnika,
sivo, sivo, temnosivo,
dan za dnem enaka slika.
Morda kdaj skopnel bo sneg,
morda spet zelen bo breg?
Znaš klesati
rime dati
kak kliše
da lažje gre
zdrsne točno v srce
:)
lp
pi
Irena, hvala! Kaj naj porečem? Včasih ne gre pa se skleše nekaj kar tako. V siv, turoben dan .
Pozdrav!
B.
sneg bo moral kdaj skopneti
a poet ne koprneti ...
lp, Lidija
Lidija, hvala. Lepo povedano.
Pozdrav!
B.
Brezinbor, to je kliše, ki da misliti ... "tudi v meni prepogosto vsidrana je zima, že kopni jo pomladna rima" ...
Lp Caki
Caki, hvala za Tvojo misel. Ampak tale zima se mi zdi neskončna. Skušam pobarvati črno bel dan pa kar ne gre. A upanje umre zadnje. Evo, še en famozen kliše.
Lep dan!
B.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brezinbor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!