Ste slišali že kdaj za Zmajsko goro,

ki prepolna jam je in v njih zmajev?

Vem, da to morda zveni vam noro,

a Gaja je prepolna čudnih krajev.

In tudi majhni zmaji gredo v šolo,

kjer pridno se učijo ognjebruha,

pa bontona in kako se kuha

in odpleše v družbi zmajsko kólo.

In naučiti se je treba brati,

pa matematiko je treba znati.

Poštevanka, ta zmajem ne diši,

Zato jo učitelj z rimami uči!

»Ko šteješ zmaje, gre eden po eden.

Lahko se jih v skupine razvrsti

in šteje dva po dva, pa tri po tri...

Nič po nič pa vedno je – nobeden.

Skupine tri po štiri je dvanajst

in če dodaš še štiri, je šestnajst.

Dvakrat po osem šahovskih figur

je belih. Pa ne klepetaj, Ragur!

In šestnajst jih je črnih. In obrni...

Koliko je vseh kmetov? Dvakrat osem.

Koliko je vseh polj? Štirikrat več.

Kvadrat številka petinšestdeset: odveč!

Ker zmaji smo in zmoremo leteti,

je nujno ne le to, da znamo šteti.

Poštevanka je ključ do leta v jati,

da se tovariša z neba ne sklati!

Kadar leti šestero vrst po tri,

v levo/desno naj obrat sledi

in že letimo v vrstah treh po šest

na morje ali na Oktoberfest.

Naroči žejni zmaj tam vrček piva

zase in prijateljev še pet.

V šestero žejnih grl se pivo zliva.

Koliko vrčkov, če je rund deset?«

»Sto dvajset!« brž Ragur odgovori.

»To rahlo bo preveč, se ti ne zdi?«

»Je tukaj faktor dva. Še tak junak,

po kupu vrčkov dvojno vidi vsak!«

Medtem ko se ves razred krohota,

učitelj brez sramu na glas prizna:

»Odgovor je pravilen. Ha-ha-ha!

Če le v enačbo vneseš faktor dva!

In ko se ravno dvajset vas smeji

in vsak od vas v vrstah, ki so tri,

po ducat zob ima. Potem je vseh...?«

V hipu male zmajčke mine smeh.

»Učitelj, to je rahlo pretežko...«

»Poskusite vsi skupaj. Saj bo šlo.

Več glav več ve. Od nekdaj je tako!

Pamet v roke! Ali... v glavo. No?«

Drdrati je poštevanko zaman,

če to počneš kot papagaj vsak dan!

Druga stran enačbe se glasi

tako ali drugače, da drži...

»Ko smeji se vrst šest krat deset

in vsaka šteje točno dvanajst zob

obrneš to na dvanajst vrst po šest...

Je dvainsedemdeset. In še nič ob rob.

Sedemstodvajset torej.« In v očeh

učitelja so solze in nasmeh

mu na obrazu zažari. »Tako.

Dobi ves razred pet. Vsi skupaj sto.«

Matjaž Lutarič - Lyuto