Sanje nemirno brodijo,

mešajo in se vrtinčijo.

Skalijo vodo in splašijo ribe.

In ko se pred njimi 

skrijejo tudi raki,

ko školjke zaloputnejo svoja vrata,

se kot misli dvignejo v nebo.

Tam brnijo in ropotljajo.

Tako najezeno brenčijo,

da ptice pobegnejo pred njimi.

Metulji pobegnejo.

In kolibriji.

A šele ko izginejo tudi

kačji pastirji 

in čebele

in mušice,

ubesedene trdo padejo

na zemljo, na travo, na skalo, 

na vodno gladino

na drevesa in rože, na hrbte konjev.

Trdo padajo in udarjajo. 

Trdo udarjajo,

z vsakim udarcem vse bolj

postajajo dejanja,

ki obviharijo svet.

Ko razviharijo prav vsak košček sveta

in je vse le še prah in pepel,

se raztopijo v nemiren sen

in prihuljeno čakajo ...

Pisana_beseda