Zlomila sem korak.
Čas!
Ni se ustavil.
Kdo sem?
Pod kolesi vozička stopnica,
prepad.
V meni je megla.
Ne najdem poti.
Nikogar ni.
Srce utripa, ne bije.
Ne čuti.
Samota vztraja.
Bolečina traja.
Kdo sem?
Preprosta diagnoza,
nepredvidljiva prognoza.
Izhod se izmika.
Čas koraka,
moja noga čaka.
Kdo sem?
Noči prečute,
sanje se režijo.
Ukradena jutra bolščijo vame.
Dnevi so skale v peščeni uri.
Bila sem ...
Zdaj vem samo kaj nisem ...
Pretresljivo!! Dramatičnost pesmi narašča z vsako vrstico.
Naj nepredvidljiva prognoza postane predvidljiva, da noga, ki čaka, spet ujame korak.
Z lepimi pozdravi,
Breda
ecce homo ..., ukradena jutra, vprašanje napotuje k bistvu, in kdor vztraja mu je lahko marsikateri dan ukraden ..., če sem prav razumel.
ni enostavno zapopasti totaliteto tega kaj je to biti človek.
pozdrav tej pesmi, olga,
m.
Ko se življenje obrne, človek zlomi, se spremeni okolica, takrat je težko spet najti sebe.
Hvala za spodbudne besede Nada, Breda in Miko
Lp. O.
..."čas koraka, moja noga čaka" - sem se spomnil na srečanje vlakov na postaji, en je odhajal, en je še čakal, večkrat nisem vedel, ali se pomika moj vlak ali tisti na drugem tiru ... tako, da je olgasem lahko tudi obratno semolga in "čas čaka, moja noga koraka"
Vse dobro želim, F2#Caki
Ja, stvari se lahko hitro obrnejo, preden se zavemo kdo in kam se premika. Ta prispodoba z vlakom je odlična.
Hvala iz srca
SemOlga
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: olgasem
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!