O, mlečni zob,
Dočakal si svoj grob.
Več kot trideset si let
Mi vdano služil,
Se v mojih ustih si
Z gospodo stalno družil.
Si grizel, trgal,
V gren pomakal se, sladkal.
Droban in bel vojak
Si strumno v četi stal.
Si zgrizel se skoz tri dekade,
Skoz tone zlobne čokolade,
A včeraj, ti moj mlečni rex,
Te pokončal je rižev keks.
In bil tvoj zadnji je poskus,
Da ne izpadeš mi iz ust,
Da skoraj bi požrla te!
Še ob odhodu nisi resen!
Sem vedela, da pride čas,
Ko zapustil boš mojo dlesen
In pustil za seboj praznino,
Sočutja vredno polškrbino.
A je prebrž prišel ta dan,
Oh, ta zobovja ramazan.

O, zobek, ti relikt iz dni,
Ko mama je bila ves svet
In oče bil je še vseved
In je pet par stal sladoled.
Fosil zdrobljenih si kosti:
Razpadel si kot imperfekt,
Kot da dobila sem direkt
Tja, kjer prepir se rad rodi.

O, zobna miš, ti si podgana!
Kaj treba ti bilo je zdaj
Priti po zadnjega pogana,
Ki ni – kot drugi – hotel v raj.
Če prej si leta se mudila,
Še zdaj bi v miru ga pustila!
Le en način, da odpustim
Ti grdobijo to, je gladek:
Da pod blazino mi pustiš
Vijak iz titana za vsadek.

Aleksandra Kocmut - Kerstin