Vzpenjala sem se po sončni poti.

Na desno čebelnjak, na levi vse v cvetju;

cvetele divje češnje so – kot vsako leto.

A tokrat v mojem srcu je bilo drugače.

Tresljaji telefona v žepu so obetali najlepše.

Da, bil je on, ki zna izreči to, kar naju druži:

pogled v tolmun človeškega hotenja,

pogum, da pot usmerja kritično mišljenje,

zaupanje v ljubezen – tisto »brez okraskov«;

zavest: resnica je! Obstaja! In človek je ne more obrniti.

Resnico treba je zgrabiti, jo sprejeti, jo užiti!

Dovoliti miselni preboj in eros brez predznakov!

Pomladni mrak spusti se dokaj pozno.

Takrat sva srečala se ob dveh čašah vode.

Prosojni čaši zazveneli sta ob trku

in voda v najinih telesih je zažuborela.

Nada