Obupan ležim na sredi dišeče postelje.

Potrka na vrata.

Ženska je. V belem. Z rdečo šminko.

Globok dekolte ima in sika skozi

zobe:

"Kosilo sem vam prinesla!"

Ne gledam ji v rumene zobe,

ne gledam ji v marogast dekolte,

niti ne gledam v njene noge,

pikaste on nogavic.

Ona odide, pusti mi kosilo,

izmeri vročino in počoha

po glavi: 

"Dober tek!"

Ne gledam v krožnih,

je prazen in suh,

je prazen, ves blazen,

jaz pa kot prikazen.

Pred 50 leti sem žrl klobase,

pred 40 samo svinjino in pir,

pred 30 leti čevape sem žvečil,

pa vsak dan dve pici, pecivo in

pir.

Pred 20 leti sem spekel praseta,

je cvilil vso noč,

sem tolkel ga v’moč,

pojedel ga s kruhom,

zraven še sir, nato pa

še vino in pir,

ker bil sem znerviran,

želel sem si mir.

10 let nazaj smo spet praznivali,

vse torte pojedli,

vso noč preplesali,

oženil sem se in

mislil na mir,

pil sem le kislo,

pozabil na pir.

Pir sem pozabil,

pozabil na mir,

pozabil na ženo,

sedaj imam čir.

Mi vsak dan prinese

gospa prazen krožnik,

obrne se v peti:

"Ti, ti, ubožnik!"

A, saj nisem revež,

saj ni hudo,

razmišljam mladost in mi

je prav lepo.

Je tista ta bela me zopet

prijela, ne vem, sploh ne vem,

kdaj to je bilo,

je v roke prijela,

drhteča vesela nek

list z

REDUKCIJO.

Včasih sem rjul:

"Ve zmešane kure!",

danes pa vidim,

da minevajo ure.

Ura zapoje,

ko spet je kosilo,

ko spet imam mir,

ko gledam v papir.

Ta bela mi pravi:

"Jaz grem, pa adijo!"

Jaz, ubožnik, ne morem,

gledam v

REDUKCIJO.

Na Svoji Poti