
Stopim na zeleno trato
ose se okrog podijo
misli k tebi poletijo
utrgam zate rožo zlato
Ponosna res je duša tvoja
da moje ne želi
rajši se pred mano skriva
in tiho pred menoj molči
Jokala
molila
klečala sem pred tabo
pa zate je bilo premalo
zdaj vem zakaj
ker tvoje me srce ni ljubiti znalo
Zato zdaj trgam rože rdeče
da niso zate preboleče
na grob polagam ti cvetice
ker znana pot je do resnice
V žilah mojih teče tvoja kri
naj lepše bodo ti noči
sovraštvo tvoje naj gori
vse dolge dneve in noči
Pa vendar stopim na zeleno trato
ose se okrog podijo
vse moje misli k tebi poletijo
utrgam zate rožo zlato
Pride čas, ko bodo pesmi pomagale zmanjšati bolečino.
Draga Nada!
Osebnostno emocionalno močnih ljudi je odpuščanje lahkotno. Čeprav vsak ve, da nekateri ljudje niso sposobni nikoli odpustiti ljudem, ki so jih prizadeli. Mislim, da se vsak človek, ki ga nekdo močno prizadene v sebi spopada z zamerami, ki pri marsikomu trajajo vse življenje. Konec koncev smo včasih vsi nepremišljeni, neobčutljivi in tudi sebični. A verjamem, da so ponavadi naši nameni dobri. Le nekateri se ne morejo ali ne znajo znebiti bolečine, ki jim je bila storjena. Zato pa obstaja toliko vrst pesmi, ki nam lajšajo dušo.....
Prepričana sem, da odpuščanje ni lahko.Odpustim jim zaradi sebe in ne zaradi njih in vem, da je veliko lažje oprostiti kot živeti s toliko jeze, in občutkom, da sem bila izdana.
Takšno je moje mnenje, vsak ima pravico do svojega. A vseeno: bolečina včasih traja celo življenje.
Lep pozdrav!
MILENA
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Milena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!