VEDNO ZNOVA
na zadnji strani romana
se ljudje zdijo
še starejši
in samota obilnejša.
plazi se po rečnih bregovih,
hodi po iglah
in preskakuje vrišč
pomladnih dreves.
od doma do doma
je samo korak,
od mene do tebe
pogrnjen prt s potico.
na najbolj krivem prstu
je narisano sonce,
ki sedi in plete
tuje zahode.
zrem v naročje,
štejem pogrizene kosti
in vedno znova
najdem neskončnost.
Pesem, ki imenitno spregovori o minljivosti, samoti in minevanju, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 02. 04. 2023 ob 13:04
- Prebrano 557 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 190.24