primi je parkovska
samotna klupa
nitko se za njom ne osvrće
samo u san joj šapne
dašak povjetarca
tiho
kao prolaznost
zadrijema kao isprano vrijeme
nekontrolirano smiješeći se
otkucajima sata daleko
iza parkovskog grmlja
nitko se ne osvrće
za blijedom
zaboravljenom slikom
s kojom je u dolini neba
ostarjelo klasje žitnih polja
dva goluba nečujno
rame joj dodirnu
ona se ne trgne
samo se na drvenoj klupi
namjesti
tiho
kao šum tišine
koracima prolaznosti
Hvala, Koni i Igorj što ste zastali pored gospođe B.
Hvala najljepša!
lpm
Od daleč je videti idilično, od znotraj pa ... čestitke k ubeseditvi posebne samote,
lp, Ana
Hvala najljepše, Ana:)
Lp,
Mirko
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!