Nestrpne so se vame zaredile
krastače grde, ki regljajo glasno.
Saj hranim tiste svetle, dobre sile!
Zakaj so v meni? Res mi ni nič ni jasno.

So tečne, razdražljive, kregajo me ...
pohiti, daj, ne smili se spet sebi!
Si videla sosedo, mladostno lepa.
Po njej se zgledovala - ti res ne bi?

A vem, da stalno pije praške in da
pod nož gre rada, večnost si obeta.
Ja, kaj pa tista druga, ki prijazno
svetuje, da vrt bo urejen, da meta

preveč se je razrasla, da ograja
se dolgo maje, da je čas za setev.
Nikoli srečna - za zaveso pelin,
ima res oster jezik, ljubi kletev.

Zakaj pa nisi ti zgovorna, živa
kot ona, ki besede gosto trosi?
Imajo jo res v čislih! Nočem biti
odmev le! Pamet lastna naj me nosi!

Le včasih, ko je dolga, vroča suša,
pustim, da sonce se zasidra vame,
pregreje mi kosti, prinese mir, da
lahkotnost se nasloni mi na rame,

da čutim vroč utrip življenja, sreče,
ko v svojem ritmu gibam z roko
in zdi se, kot da so se poslovile -
zarile le zares še bolj globoko.

Močvirja svoja izsušiti znam ne,
zato samo se me vrtimo v krogu.
Mogoče mi ostane to še zadnje,
obrnem da se k njemu, k dobrem bogu.

nada pecavar