Kdo pravi

  če sreča izgine

ne pride več nazaj

takrat želiš da ti življenje mine

ne vprašaš se zakaj

Ker sreča je kot sonce zlato

zasije in zbledi

pride veter in deževje

toča

 ki vse lepo pomori

Ti pa pogrešaš bitje zlato

jočeš in trpiš

ker ga ni in ga ne bo

čeprav obupno si želiš

Pa spoznaš

 toča ni vse pomorila

nekaj zate je ostalo

najlepše ti je zapustila

upanje srca

 ki ni se vdalo

Ko so sončni žarki zasijali

so srce ti pozlatili

takrat se znova je pojavila

da bi se ponovno veselili

Spomini težki so boleli

in njeni prstki govorili

solze slane pa drsele

čeprav vse slike že zdavnaj so zbledele

Sta srci ponovno zaplesali

in smeh na licih je žarel

ko sva obe priznali

da zvonec sreče zvoniti jezačel

Sem končno zopet našla mir

ki sem ga davno izgubila

saj s srečo je prišla pomlad

ki se je znova  prebudila

Zdaj so zvezde vse bleščeče

spomini kruti se pozabljajo

srce znova bije

 reka teče

in stare se poti obnavljajo

Le ena zvezda je nekje še sama

mogoče je ugasla ali pa žari

srce pa moje misli nanjo

in vse ji oprosti

Bom vso nesrečo z radostjo nosila

samo da zvezda bi žarela

ne mogla bi ji bol zadati

med trnjem zopet bo cvetela

Njena ročica mojo je držala

ko nežno klicala je

babi

za zmeraj z nami moraš ostati

nikoli

prosim te

nas ne pozabi

To je bila najlepša pesem

mojega življenja

da takšno drobno

nežno bitje

izbrisalo je pot trpljjenja

Milena