Naj za konec dneva zgodbo ti povem,

da strto 'mam srce, od česa jaz ne vem.

A tista svetla noč za eno uro mlajša,

postala kratka je, ne more biti krajša.

Boleča vedno bolj, ko jutro se ji bliža,

četudi celo noč je s'jala od prestiža.

Dovolj je bil trenutek, da tema je umrla,

svetla od lestenca oči je le zaprla.

In legla žalostno je k svojemu počitku,

a mene zapustila ob tvojemu užitku.

Groza grozna me je spreletela sama,

ko poljub goreč razvil se je med vama.

Roka izza tebe je sama odskočila,

a z upanjem, da znova lahko se bo vrnila.

Oči bi moje raje za vedno oslepele,

le to so tisto noč edino si želele.

Pa ob tem v sili - kozarec sem natočil,

naslednjega pri pultu obupano naročil.

Prižgal sem cigaret, teraso zakadil,

v gostem, težkem dimu, vaju sem prikril.

Ko skoraj se rodil je novi jasen dan,

podal sem ti roko še preden 'zgineš stran.

Kmalu bo med naju spet prišlo slovo,

a tvoje ime za večno v mojem srcu bo!

VonMann