Pesek in kamni
so samo to,
kar so.
Izginile so ceste, mostovi,
gradovi in hiška za zajčke,
ne tihotapi se zlobna lisica.
Ni več nesreč in zastojev,
ne zavijajo reševalna vozila.
Kje so nagajivi prsti,
ki vztrajno rušijo moj trud?
Oranžna kocka je pozabila,
da je bila s cvetom bogenvilije
nagajiva Nežka -
spravila te je v smeh do onemoglosti.
Steklena miza sameva brez domino kock,
ki se sproti spreminjajo v željeno
in letijo po zraku,
če te ne ubogajo.
Kavč čaka na zavzeteža,
ki strmi v tablico.
Tišina je pogoltnila besedno mešano solato
in barvito paleto čustev,
ki se menjavajo kot aprilsko vreme,
Na koncu potke ne obvisi neznansko razočaranje,
ko se sprehajaš po robu joka,
ker prva pritečem na cilj,
čeprav si ves čas ponavljal,
da bi ti rad zmagal.

Pogrešam  lesk v tvojih očeh,
ko rečem,
da si moj učitelj ...
nihče
ne razlaga,
da si moram vsak dan oprati zobe,
kako naj bo nameščena brizgalna cev
in ne poišče pravilnih besed, ko se zmotim.

Sito je neizprosno.
Tebi se veliko stvari dogaja,
moj spomin postaja luknjičav ...
in če bom kdaj zakljenjena v praznino,
mi zavrtite
"Jaz pa grem na zeleno trav'co".

nada pecavar