
Sprašiujem se
zakaj stojiš pred menoj
kaj želiš povedati
žalosten pogled je tvoj
zakaj te moram gledati
Stisneš me v svoj objem
čutim toplino tvojega telesa
čutim tvojo žalost vso
zakaj
sprašujem še nebesa
Mi nočeš ti odgovoriti
pa tudi nebo mi ne pove
bom sama morala spoznati
le kaj s teboj narobe je
Zakaj začutim hlad
ki te preveva
in se mi zasmiliš
ko v oči si zreva
Solza ti zdrsi po licu
v srcu pa me zaboli
začutim
da slovo se bliža
ko gledam solzo
ki drsi
Spoznam
da bova šla narazen
in da se bliža kruti dan
da vsak na svojem bregu stal bo
vse tvoje prošnje so zaman
Prosiš nebo
naj me ne vzame
naj še nekaj let ob tebi me pusti
naj ne zada ti rane
da te duša moja zapusti
Preveč trpiš
spoznala sem
da ti gorje povzroča vsak novi dan
zato pustila te bom oditi
pustila te bom daleč stran
In solze tvoje se bodo posušile
ne boš več čutil nobene rane
čeprav želel bi tudi ti
da bi živel še malo zame
Milena, zelo čustveno, lepa pesnitev! A nekaj si želim - ta človek, ki ti je najverjetneje pomenil vse na svetu, z njim si zagotovo preživela zagotovo veliko trenutkov sreče. Daj, zaplavaj s spomini nazaj in nam opiši, kaj je tvoje srce doživljalo v trenutkih nepopisne sreče. Želim ti lepo nedeljo. Majda.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Milena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!