Počepnila je pod težo zapuščenosti,
naslonila se je na breg,
kljub očitajočim pogledom sosed,
ki predolge, kričeče vratove stegujejo k nebu.
Počitek,
ki pelje v neizbežno.
Bršljan se zajeda
med njeno vezivo in jo obrašča.
Počasi.
Neprizanesljivo.
Sesedla se bo sama vase.

Majhna zidanica.
Ni vedno sama.
Tepih trobentic zacveti najprej pred brajdo ...
šobila je ustnice, izvabljala zvoke in se smejala dovtipom.
Del strehe je popustil in
skozi listje se pretihotapijo žarki,
da lovijo sence po mrzlih ilovnatih tleh ...
gorela je v njegovih pogledih in skrivnih dotikih,
ki se jim ni izmikala.
Dež kaplja na zamaščeno mizo in poglablja razpoke ...
dišali so hlebci, klobase, "špeh", čebula
in njena nedolžnost.
Ponoči pripluje mesec,
kdaj suh in bled,
kdaj poln samega sebe,
da skupaj poslušata skovikanje ...
zbudila se je z okusom šmarnice, zapela bluzo, poravnala krilo,
hvaležna, da je še noč.
Črna, grintava mačka,
ki običajno prespi na strehi,
bo skotila pod polomljeno klopco ...
skrbno je brisala kri
in se vrnila brez trebuha,
sama.
Vsako pomlad zadiši
šop starinskih narcis ...
vedela je, zakaj jih je tam zasadila.

Nekega dne jo bodo razmetali po grapi.
Zidanico.
Brez občutka.
Poberem kamen.
Vsako leto enega.

nada pecavar