Pod srhljivim hrastom negibno jaz stojim,

prihaja mož v črnem, saj čuden se mu zdim.

V rokah pozlačeno bodalo je prikrival,

v dolgem črnem plašču mogočnost je zakrival.

Pred mano se ustavi in brž spregovori,

takoj izvleče nož, da nanj me nasadi.

In brž zamahne znova, da tam me pokonča

in zvleče truplo nekam na drugo stran neba.

A nisem se predal, bežati sem začel,

če volk bi bil za mano, verjetno bi letel.

Nato sem se ustavil in zgrabil ga za vrat,

pobliže ga pogledal – to ni navaden tat!

Nato me on je dvignil in vrgel dol na tla,

mi stopil je na vrat, da dihat se ne da.

Pa nož globoko v rebra je grobo zasadil

in kri je vso izpustil, da nisem se zbudil.

VonMann