Pojdi z menoj
leživa pod brezo
primiva se za roke
med dlanmi zagrejva trenutke
na zemlji
iz katere ne rasteva
posvojenca
dobri krušni materi
ki rojeva vse
razen človeka
kot tujek
ki ga nosi z ljubeznijo
da bi jo spoznal tudi sam
visoko so bele veje
ki jih ne doseževa
najin razkorak ne raste v nebo
le misel
tvoja in moja
kot rogovila na deblu trajanja
in vanjo poseda upanje
mogoče sem to hotel tudi jaz povedati, v neki drugi estetiki, v nekem drugem času.
opustiva to, dont happy be worry, in se smejva dionizičnopomladno, poskusu imenovanem človek.
lp
seveda, ti drugače, pri meni je vse bolj enostavno :D
In ja, verjetno smo res nekak poizkus genskega inženiringa, ali pa narave, kdo bi vedel. Tako različni, kot da je nekdo ustvarjal vse možne variante. Ali pa je res vse le karma in se mečemo nazaj, ko redki odidejo dalje. Pojdi z menoj, bi rekla, a ne vem, kam grem :)
... putovanje je divna stvar, let us go than you and I, when the evening is spread out against the sky ...
objem
tvoja in moja
Ja, tako je, Stojan.
Hvala za rogovilo :)
lp
pi
Komentiranje je zaprto!