Se spomniš, kdaj časa, ki pomniš ga ne?
Ko bil si še majhen, še palček mar ne?
Ko ni te zanimalo, kdo komu in kaj,
vse, kar si videl je novo, je zdaj.

Veš to so bili časi, ko znanje želiš,
ko vsemu zagledanem neskončno stremiš.
Ko sliši vse zvoke in šteješ potoke,
in tipaš drevesa, vse novo, nebesa,
čudesa povsod, ime za golobe.
Voda z nogami, zemlja z rokami,
glava v knjigi, vsi nori triki,
vsak novi človek, vsi novi stiki.

Ljubezen do bližnjih se čuti kot polna,
misel o njej je neskončno še skromna,
niti kančka otožnosti, le lakota in smeh,
naučite nas vsega, dokler traja naš svet.

Roko